Sodba Sodišča z dne 31. marca 1971.

SODBA SODIŠČA

z dne 31. marca 1971( * )

„Evropski sporazum o cestnem prevozu“

V zadevi 22/70,

Komisija Evropskih skupnosti ,

ki jo zastopa pomočnik generalnega direktorja pravne službe Gérard

Olivier, s sedežem v Luxembourgu, 4 boulevard Royal, pri njenem pravnem

svetovalcu Emilu Reuterju,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropskih skupnosti ,

ki ga zastopa Ernst Wohlfart, pravni svetovalec Sveta in generalni

direktor generalnega sekretariata Sveta, skupaj z Jeanom‑Pierrom

Puissochetom, direktorjem generalnega sekretariata Sveta, s sedežem v

Luxembourgu, 2 place de Metz, pri J. N. Van Den Houtnu, direktorju

pravne službe Evropske investicijske banke,

tožena stranka,

zaradi

zahteve za razglasitev ničnosti odločanja Sveta z dne 20. marca 1970

glede pogajanj držav članic Evropske gospodarske skupnosti in sklenitve

Evropskega sporazuma o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodne

cestne prevoze,

SODIŠČE,

v

sestavi R. Lecourt, predsednik, A. M. Donner in A. Trabucchi,

predsednika senatov, R. Monaco, J. Mertens de Wilmars, P. Pescatore

(poročevalec) in H. Kutscher, sodniki,

generalni pravobranilec: A. Dutheillet de Lamothe,

sodni tajnik: A. Van Hutte,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Ob

upoštevanju, da je Komisija Evropskih skupnosti 19. maja 1970 zahtevala

razveljavitev sklepa Sveta z dne 20. marca 1970 o pogajanjih držav

članic Skupnosti in sklenitvi Evropskega sporazuma o delu posadk vozil,

ki opravljajo mednarodne cestne prevoze (AETR);

2 ob

upoštevanju, da Svet uvodoma izključuje dopustnost tožbe, pri čemer

izpodbija, da bi bilo mogoče sporni sklep opredeliti kot akt, izpodbojen

v smislu člena 173(1) Pogodbe;

3 ob

upoštevanju, da je ta opredelitev odvisna od odgovora na vprašanje,

komu je na ta dan pripadala pristojnost za pogajanja in sklenitev AETR;

4 ob

upoštevanju, da je dejanska pravna veljava tega sklepa različna, če se

obravnava kot sestavni del izvajanja pristojnosti, dodeljenih Skupnosti,

ali kot izraz usklajevanja držav članic glede izvajanja njihovih

pridržanih pristojnosti;

5 ob

upoštevanju, da je za odločitev o ugovoru nedopustnosti tožbe treba

predhodno razrešiti vprašanje o tem, ali je na dan spornega sklepa

pristojnost za pogajanje in AETR spadala v pristojnost Skupnosti ali v

pristojnost držav članic.

1Predhodno vprašanje

6 Ob

upoštevanju, da Komisija meni, da se člen 75 Pogodbe, ki je na Skupnost

prenesel široko opredeljeno pristojnost za izvajanje skupne prometne

politike, uporablja tako pri zunanjih kot pri notranjih ukrepih na

obravnavanem področju;

7 ob

upoštevanju, da bi bil ogrožen koristen učinek te določbe, če

pooblastila, ki jih določa, zlasti pooblastila za sprejetje „vseh

koristnih ukrepov“ v smislu odstavka 1(c) prej navedenega člena, ne bi

bilo mogoče razširiti na sklenitev sporazumov s tretjimi državami;

8 ker

čeprav izvorno ta pristojnost ni pokrivala celotnega področja prometa,

bi postopoma postala splošna in izključna v skladu z izvajanjem skupne

politike v tem sektorju;

9 ob

upoštevanju, da Svet zatrjuje, da so na Skupnost prenesene pristojnosti

podeljene, zato ni mogoče priznati pristojnosti za sklenitev sporazumov

s tretjimi državami, ne da bi bilo to izrecno predvideno v Pogodbi;

10 ker

se zlasti člen 75 nanaša le na notranje ukrepe Skupnosti in ga ni

mogoče razlagati, kot da dopušča sklepanje mednarodnih sporazumov;

11 ker

čeprav bi bilo drugače, ta pristojnost ne more biti splošna in

izključna in je lahko kvečjemu konkurenčna pristojnosti držav članic;

12 ob

upoštevanju, da ob odsotnosti posebnih določb Pogodbe glede pogajanja

in sklenitve mednarodnih sporazumov na področju politike prometa –

kategorija, iz katere AETR v bistvenem izhaja –, je treba upoštevati

splošni pravni sistem Skupnosti, ki se nanaša na odnose s tretjimi

državami;

13 ker člen 210 določa, da „Skupnost je pravna oseba“;

14 ker

je ta določba postavljena na začetek šestega dela Pogodbe, ki je

namenjen „Splošnim in končnim določbam“, kar pomeni, da ima Skupnost v

zunanjih odnosih sposobnost vzpostavljati pogodbene odnose s tretjimi

državami v celotnem obsegu področja ciljev, ki so določeni v prvem delu

Pogodbe, katerega podaljšek je šesti del;

15 ker

je z namenom v konkretnem primeru določiti pristojnost Skupnosti za

sklenitev mednarodnih sporazumov treba upoštevati sistematiko pogodbe

tudi njene materialne določbe;

16 ker

taka pristojnost lahko izhaja ne samo iz izrecne določbe Pogodbe – kot

sta primer člena 113 in 114 za tarifne in trgovinske sporazume in člen

238 za pridružitvene sporazume – temveč tudi iz drugih določb Pogodbe in

aktov, ki jih v okviru teh določb sprejemajo institucije Skupnosti;

17 ker

se zlasti vsakokrat, ko Skupnost za izvajanje skupne politike, določene

s Pogodbo, sprejme določbe v kakršni koli obliki, ki postavijo skupna

pravila, države članic nimajo več pravice bodisi samostojno ali skupaj s

tretjimi državami prevzemati obveznosti, ki vplivajo na ta pravila;

18 ker

ima glede na postopno postavljanje teh skupnih pravil dejansko samo

Skupnost možnost prevzeti in izvršiti, z učinkom za celotno področje

uporabe pravnega reda skupnosti, pogodbeno prevzete obveznosti do

tretjih držav;

19 ker

zaradi tega pri izvajanju določb Pogodbe ni mogoče ločiti ureditve

notranjih ukrepov Skupnosti od zunanjih odnosov;

20 ob

upoštevanju, da je po določbah člena 3(e) sprejetje skupne politike na

področju prometa posebej navedeno med cilji Skupnosti;

21 ker

morajo v skladu s členom 5 države članice po eni strani sprejeti vse

primerne ukrepe za zagotovitev uresničitve obveznosti, ki izhajajo iz

Pogodbe ali ki izvirajo iz aktov institucije in po drugi strani vzdržati

se kakršnih koli ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničitev ciljev

Pogodbe;

22 ker

iz usklajevanja teh določb izhaja, da kolikor so sprejeta pravila

Skupnosti za uresničitev ciljev Pogodbe, države članice ne morejo zunaj

okvira skupnih institucij sprejeti obveznosti, ki lahko vplivajo na

navedena pravila ali spremenijo njihov pomen;

23 ob

upoštevanju, da se v skladu s členom 74 cilji Pogodbe na področju

prometa zasledujejo v okviru skupne politike;

24 ker

v ta namen člen 75(1) nalaga Svetu določitev skupnih pravil in to, da

sprejme „vse druge ustrezne predpise“;

25 ker

se v skladu z alineo a) iste določbe ta skupna pravila uporabljajo za

„mednarodni prevoz na ozemlje ali z ozemlja države članice ali za prevoz

prek ozemlja ene ali več držav članic“;

26 ker

se ta določba za del poti, ki je na področju Skupnosti, nanaša tudi na

prevoze, ki se začnejo ali končajo v tretji državi;

27 ker

torej predvideva, da se pristojnost Skupnosti razširi na odnose s

področja mednarodnega prava in posledično na obravnavanem področju

zahteva sklenitev sporazumov z zainteresiranimi tretjimi državami;

28 ker

čeprav člena 74 in 75 Pogodbe ne določata pristojnosti Skupnosti za

sklepanje mednarodnih sporazumov izrecno, je uveljavitev Uredbe Sveta

št. 53/69 z dne 25. marca 1969 o usklajevanju nekaterih določb na

socialnem področju za cestne prevoze (UL št. 77 z dne 20. marca 1969,

stran 49) vendarle posledično nujno vplivala na dodelitev pristojnosti

Skupnosti za sklenitev vseh sporazumov s tretjimi državami s področja,

ki ga ureja ta uredba;

29 ker

je podelitev te pristojnosti izrecno priznana v členu 3 te uredbe, ki

predvideva, da bo „Skupnost začela s tretjimi državami pogajanja, ki so

potrebna za uporabo te uredbe“;

30 ob

upoštevanju, da področje AETR spada na področje uporabe uredbe št.

543/69, pristojnost za pogajanje in sklenitev navedenega sporazuma

pripada Skupnosti od uveljavitve te uredbe;

31 ker

ta pristojnost izključuje možnost konkurenčne pristojnosti držav

članic, saj je vsaka pobuda, sprejeta zunaj okvira skupnih institucij,

nezdružljiva z enotnostjo skupnega trga in enotno uporabo prava

Skupnosti;

32 ker je vprašanje dopustnosti treba rešiti v okviru tega pravnega položaja.

2Dopustnost tožbe

33 Ob

upoštevanju, da Svet nasprotuje dopustnosti tožbe iz različnih

razlogov, ki izhajajo iz opredelitve spornega sklepa in subsidiarno iz

pomanjkanja interesa Skupnosti, njenega prejšnjega odnosa in prepozne

tožbe.

a) Razlog opredelitve sklepa z dne 20. marca 1970 34 Ob

upoštevanju, da Svet meni, da sklep z dne 20. marca 1970 ni akt, ki ga

je mogoče izpodbijati s tožbo v smislu prvega stavka člena 173(1);

35 ker

dejansko ta sklep niti po svoji obliki, predmetu in vsebini ni ne

uredba, ne odločba, ne direktiva v smislu člena 189;

36 ker

dejansko lahko pomeni le politično posvetovanje med državami članicami v

okviru Sveta, ki kot tak ne daje nobene pravice, ne nalaga nobene

obveznosti, niti ne spreminja kakršnega koli pravnega položaja;

37 ker

je ta opredelitev še toliko bolj pomembna zaradi spora med

institucijami, kjer je dopustnost tožbe treba presojati zlasti strogo;

38 ob

upoštevanju, da je po določilih člena 173 vloga Sodišča nadzirati

zakonitost „aktov Sveta ... razen priporočil ali mnenj“;

39 ker

ob izključitvi iz tožb za ugotovitev ničnosti, ki so na voljo državam

članic in institucijam, edino „priporočil in mnenj“ – brez vsakršnega

obveznega pravnega učinka v smislu zadnje alinee člena 189 –, člen 173

določa, da je tožba dovoljena zoper vse določbe, ki jih sprejemajo

institucije in katerih namen je ustvariti pravni učinek;

40 ker

je v skladu z določbami člena 164 namen te tožbe zagotavljanje

spoštovanje prava pri razlagi in uporabi te pogodbe;

41 ker

bi bila restriktivna razlaga pogojev dopustnosti tožbe z omejevanjem

njenega obsega le na vrste aktov, ki so predvideni v členu 189, v

nasprotju s tem namenom;

42 ker

mora biti tožba za razglasitev ničnosti tako na voljo za vse določbe,

ki jih sprejemajo institucije z namenom povzročiti pravni učinek, ne

glede na njihovo naravo ali obliko;

43 ker je treba sporni sklep opredeliti glede na prej navedeno;

44 ob

upoštevanju, da je Svet na zasedanju 20. marca 1970 sprejel, po

izmenjavi stališč med člani Sveta in predstavniki Skupnosti, celoto

„sklepov“ glede stališč, ki jih morajo zastopati vlade držav članic v

odločilnih pogajanjih za sklenitev AETR;

45 ker

se ta sklep v bistvu nanaša po eni strani na cilj in po drugi strani na

postopek pogajanj;

46 ker

Svet je glede cilja, ki ga je treba zasledovati, določil pogajalsko

stališče, ki je v prilagoditvi AETR določbam uredbe Skupnosti, razen

dopustitve nekaterih odstopanj od uredbe, ki bi jih sprejela Skupnost;

47 ker

je Svet ob upoštevanju tako postavljenega cilja pozval Komisijo, naj mu

ob primernem času in v skladu z določbami člena 75 Pogodbe predstavi

predloge, potrebne za izvedbo dopolnitev Uredbe št. 543/69;

48 ker

se je glede postopka pogajanj Svet dogovoril, da bo v skladu z

usmeritvijo, sprejeto na predhodnih zasedanjih, pogajanja opravilo in

sklenilo šest držav članic, ki bodo postale pogodbene stranke AETR;

49 ker

bodo med celotnimi pogajanji in pri sklepanju AETR države delovale

skupaj in stalno usklajevale stališča po običajnih postopkih, v tesnem

sodelovanju z institucijami Skupnosti, delegacija države članice, ki

zagotavlja predsedovanje Svetu, pa bo delovala v vlogi obveščevalca;

50 ob

upoštevanju, da iz zapisnika ni razvidno, da bi Komisija izrazila

kakršna koli nasprotovanja Svetu glede opredelitve cilja pogajanj;

51 ker

je po drugi strani izrecno izrazila zadržek glede postopka pogajanj s

tem, da je izjavila, da šteje stališče, ki ga je sprejel Svet, kot

neskladno s Pogodbo, zlasti

s členom 228;

52 ob

upoštevanju, da iz prej navedenega izhaja, da se sklep Sveta nanaša na

zadevo, ki spada v pristojnost Skupnosti, zaradi česar države članice ne

morejo delovati zunaj okvira skupnih institucij;

53 ker

tako glede cilja pogajanj, ki ga je določil Svet, kaže, da sklep z dne

20marca 1970 ni mogel biti samo odraz ali ugotovitev prostovoljne

uskladitve, ampak je njegova vsebina določitev obvezne usmeritve tako

institucijam kot državam članicam, ki bi kasneje vplivala na vsebino

uredbe;

54 ker

je Svet v delu sklepov v zvezi s postopki pogajanj sprejel določbe, ki

lahko pomenijo odstopanje od postopkov, ki so v Pogodbi predvideni za

pogajanja s tretjimi državami in sklenitev sporazumov;

55 ker

je sklep z dne 20. marca 1970 s tem povzročil določene pravne učinke

tako v razmerjih med Skupnostjo in državami članicami kot v razmerjih

med institucijami.

b) Subsidiarni razlogi glede dopustnosti 56 Ob

upoštevanju, da Svet zatrjuje, da analiza posledic, ki jih lahko

povzroči razglasitev ničnosti sklepa z dne 20. marca 1970, potrjuje

dejstvo, da je ta sklep brez vsakršnega pravnega učinka;

57 ker

taka razglasitev ničnosti, s katero bi izginila ugotovitev o

usklajenosti med državami članicami, nikakor ne bi vplivala na

dejanskost te usklajenosti niti na poznejše delovanje teh držav v okviru

pogajanj o AETR;

58 ker zaradi tega delovanje Komisija, brez možnosti doseči cilj, nima nobenega interesa;

59 ob

upoštevanju, da po določilih člena 174 „če je tožba utemeljena, Sodišče

razglasi zadevni akt za ničnega“;

60 ker

bi morali v takih okoliščinah, v kakršnih bi bilo treba sklep Sveta

šteti za neobstoječega, v delu, v katerem bi bil sodno razglašen za

ničnega, stranke v sporu postaviti v prejšnji položaj in bi morale

ponovno začeti preučitev spornih vprašanj, da bi bila razrešena v skladu

s pravnim redom Skupnosti;

61 ker prizadevanja Komisije, da nadaljuje svoje delo, torej ni mogoče izpodbijati;

62 ob

upoštevanju, da Svet meni tudi, da Komisija nima pravnega interesa, ker

bi sama postala odgovorna za sporno situacijo s tem, da s predložitvijo

ustreznih predlogov Svetu ne bi pravočasno sprejela potrebnih ukrepov

za zagotovitev izvajanja pristojnosti Skupnosti;

63 ob

upoštevanju, da vprašanja, ki jih je Sodišču predložila Komisija,

zadevajo institucionalno zgradbo Skupnosti, dopustnost tožbe ne more

biti odvisna od prejšnjih opustitev ali napak tožeče stranke;

64 ker poleg tega obravnavanje ugovorov, ki jih je podal Svet, spada v preučitev temelja spora;

65 ob

upoštevanju, na koncu, da Svet izraža tudi očitek glede prepozne tožbe,

ker sklep z dne 20. marca 1970 le povzema načela, ki so že bila

sprejeta na predhodnih zasedanjih Sveta, katerih zadnje je potekalo 17.

in 18. marca 1969;

66 ob

upoštevanju, da sklepa z dne 20. marca 1970 ni mogoče upoštevati kot

preprosto potrditev predhodnih sklepov, ker je glede vsebine odprtih

pogajanj Uredba št. 543/69 z dne 25. marca 1969 korenito spremenila

razdelitev pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami;

67 ob upoštevanju, da iz celote teh preudarkov izhaja, da je tožba dopustna.

3Temelj spora

68 Ob

upoštevanju, da Komisija v bistvu izpodbija veljavnost sklepa z dne 20.

marca 1970 zaradi vplivov, ki jih ima ta sklep na pravila Pogodbe,

zlasti na člene 75, 228 in 235 glede razdelitve pooblastil med Svetom in

Komisijo in posledično glede pravic, za katere je Komisija pozvana, da

jih izvršuje v pogajanjih o AETR.

a) Kršitev členov 75 in 228 Pogodbe 69 Ob

upoštevanju, da Komisija zatrjuje, da bi glede na dodelitev

pristojnosti Skupnosti po členu 75 Skupnost morala izvesti in skleniti

pogajanja o AETR po skupnostnem postopku, ki je določen v členu 228(1)

Pogodbe;

70 ker

lahko Svet v skladu s temi določbami kadar koli presodi, ali je treba

skleniti kak sporazum s tretjimi državami, ne more pa samovoljno

odločiti, kdaj se je treba zateči k medvladni ali skupnostni poti;

71 ker

je z odločitvijo o ukrepanju po medvladni poti postavil Komisijo pred

nezmožnost opravljanja poslanstva, ki ji ga daje Pogodba na področju

pogajanj s tretjimi državami;

72 ob

upoštevanju, da v Pogodbi ni posebnih določb, ki se uporabljajo za

pogajanja in uveljavitev obravnavanega sporazuma, zato je primerno

razviti uporabna pravila iz celote členov Pogodbe, ki jih zadevajo

odprta pogajanja o AETR;

73 ob

upoštevanju, da mora biti razdelitev pooblastil med institucijami

Skupnosti za pogajanja in uveljavitev AETR določena upoštevajoč določbe,

ki se nanašajo na skupno prometno politiko, in na tiste, ki veljajo za

sklepanje sporazumov s strani Skupnosti;

74 ob

upoštevanju, da po določilih člena 75(1) Svetu pripada, da na predlog

Komisije in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom in Skupščino

sprejme ustrezne določbe v obliki predpisov ali na sploh za izvajanje

skupne prometne politike;

75 ker

se v skladu s členom 228(1) v primerih, v katerih je treba skleniti

sporazume z eno ali več tretjimi državami oziroma z mednarodno

organizacijo, o teh sporazumih pogaja Komisija, sklepa pa jih Svet, ob

upoštevanju širših pristojnosti, ki jih ima morebiti Komisija;

76 ker

je pomožno za pogajanja, ki so potekala v okviru gospodarske komisije

Združenih narodov za Evropo, treba upoštevati tudi člen 116(1), katere

določila predvidevajo, da po koncu prehodnega obdobja države članice

„ukrepajo v okviru mednarodnih ekonomskih organizacij skupaj“, o

izvajanju tega skupnega ukrepanja pa odloča Svet na predlog Komisije;

77 ob

upoštevanju, da iz uskladitve teh različnih določb izhaja, da morajo

biti države članice glede zadev, ki spadajo v skupno politiko, v vsakem

primeru zavezane k skupnemu delovanju za zaščito interesov Skupnosti;

78 ker

je bila ta solidarnost potrjena s sklepom z dne 20. marca 1970, ki mu

glede tega ni mogoče ničesar očitati;

79 ker

poleg tega iz celote teh določb in, med drugim, člena 228(1) izhaja, da

je pravica do sklenitve Sporazuma pripadala Svetu;

80 ker

je Komisija sama lahko posredovala na dva načina, po eni strani z

uveljavitvijo svoje pravice predlaganja, ki izhaja iz člena 75(1) in

člena 116(1), in po drugi strani kot pogajalka v skladu z določili člena

228(1), prvi pododstavek;

81 ob

upoštevanju, da je ta razdelitev pooblastil med institucijami nujna le

ob morebitnem začetku pogajanj, ko je podelitev pristojnosti Skupnosti

začela učinkovati, bodisi na podlagi same Pogodbe ali pa na podlagi

določb, ki so jih sprejele institucije;

82 ker

je treba v zvezi s tem omeniti, da je bila prvotna različica AETR

določena leta 1962, v obdobju, ko je v odsotnosti zadostnega razvoja

skupne prometne politike pristojnost za sklenitev tega sporazuma

pripadala državam članicam;

83 ker

vsebina faze del, v kateri je prišlo do izdaje spornega sklepa, ni bila

priprava novega sporazuma, ampak le izvedba tistih sprememb v prvotni

različici iz leta 1962, ki bi omogočile ratifikacijo sporazuma vseh

pogodbenih strank;

84 ker

je za pogajanja v zvezi z AETR torej značilno dejstvo, da so bili

njihov začetek in večina del opravljeni pred podelitvijo pristojnosti

Skupnosti na podlagi Uredbe št. 543/69;

85 ker

iz tega izhaja, da je Svet 20. marca 1970 odločal o položaju, glede

katerega ni imel več popolne svobode delovanja v odnosih s tretjimi

državami, ki so bile udeleženke teh pogajanj;

86 ker

bi predlaganje nove razdelitve pristojnosti znotraj Skupnosti zadevnim

tretjim državam na tej stopnji pogajanj lahko ogrozilo uspešen zaključek

pogajanj, kakor je potrdil tudi predstavnik Komisije v postopku

odločanja Sveta;

87 ker

v takem položaju naloga obeh institucij, katerih pooblastila so

neposredno sporna, se pravi Sveta in Komisije, da se v skladu s členom

15 Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih

skupnosti z dne 8. aprila 1965 sporazumeta o primernih načinih

sodelovanja, da bi bolj učinkovito zagotovili zaščito interesov

Skupnosti;

88 ker

iz zapisnika seje z dne 20. marca 1970 izhaja, da Komisija ni formalno

izkoristila svoje pravice predlaganja, ki ji jo pridržujeta člena 75 in

116 Pogodbe;

89 ker tudi ni zahtevala preproste uporabe člena 228(1) glede njene pravice do pogajanj;

90 ker

je torej treba priznati, da so z nadaljevanjem pogajanj in hkratno

sklenitvijo Sporazuma pod pogoji, ki jih je določil Svet, države članice

delovale in še delujejo v interesu in v imenu Skupnosti, v skladu z

obveznostmi, ki jim jih nalaga člen 5 Pogodbe;

91 ker

v teh okoliščinah Svet s sprejetjem odločitve o postopku skupnega

delovanja držav članic ni kršil obveznosti, ki izhajajo iz členov 75 in

228;

92 ker je v teh okoliščinah ta razlog treba zavrniti.

b) Drugi razlogi, ki jih uveljavlja Komisija (člen 235 – pomanjkanje obrazložitve) 93 Ob

upoštevanju, da Komisija podredno zatrjuje, da bi moral Svet glede

obveznosti iz izvajanja skupne prometne politike, ker svojega delovanja

ni utemeljil na členu 75, uporabiti najmanj tista pooblastila, ki mu jih

daje člen 235;

94 ker

Svet meni, da zaradi izbire poti skupnega delovanja držav članic ni

potrebe za uporabo te določbe in ker poleg tega Komisija nikoli ne bi

sprejela pobude za predložitev tovrstnega predloga, kot to zahteva

navedena določba;

95 ob

upoštevanju, da čeprav člen 235 Pogodbe Svetu omogoča, da sprejme

„ustrezne ukrepe“ tudi na področju zunanjih odnosov, ta člen ne nalaga

nobene obveznosti, Svetu pa daje možnost, katere neuporaba ne more

vplivati na veljavnost sklepa;

96 ker je zato treba zavrniti ta razlog;

97 ob

upoštevanju, da Komisija dodatno zatrjuje, da je izpodbijani sklep brez

navedbe kakršne koli pravne podlage in brez vsake obrazložitve;

98 ob

upoštevanju, da zahtev člena 190 Pogodbe glede uredb, direktiv in

določb ni mogoče razširiti na akt posebne narave, kakršen je sklep z dne

20marca 1970;

99 ker

je dejansko sama udeležba Sveta v delu dala Komisiji vsa pravna

zagotovila iz člena 190, ki so namenjena tretjim osebam, na katere se

nanašajo akti, ki so navedeni v tem členu;

100 ob upoštevanju, da je tožbo treba zavrniti.

Stroški

101 Ob

upoštevanju, da po določilih člena 69(2) Poslovnika neuspešna stranka

nosi stroške, če je bilo tako predlagano;

102 ker v obravnavanem primeru nobena stranka ni predlagala sklepa o stroških;

103 ker je treba odločiti o povrnitvi stroškov.

Na podlagi procesnih vlog;

po predstavitvi poročila sodnika poročevalca;

po tem, ko so stranke podale ustne navedbe;

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca;

na

podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, zlasti

členov 3, 5, 6, 74, 75, 111, 113, 114, 116, 164, 173, 174, 189, 190,

210, 228, 235 in 238 ter člena 15 Pogodbe z dne 8. aprila 1965 o

ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti;

na podlagi Poslovnika Sodišča Evropskih skupnosti

je

SODIŠČE

po zavrnitvi vseh drugih obširnejših ali nasprotnih predlogov razsodilo:

1) Tožba se zavrne.

2) Vsaka stranka nosi svoje stroške. Lecourt

Donner

Trabucchi

Monaco

Mertens de Wilmars Pescatore

Kutscher

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 31. marca 1971.

Sodni tajnik

Predsednik

A. Van Houtte

R. Lecourt

* Jezik postopka: francoščina.