Razlogi za odločitev
Izrek
Stranke
V zadevi C-184/99,
katere predmet je predlog Tribunal de travail de Nivelles (Belgija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES v sporu, ki poteka med
Rudyjem Grzelczykom
in
Centre public d’aide sociale d’Ottignies Louvain la Neuve ,
odloči o vprašanju za predhodno odločanje o razlagi členov 6, 8 in 8 A Pogodbe ES (po spremembi členi 12 ES, 17 ES in 18 ES) in Direktive Sveta 93/96/EGS z dne 29. oktobra 1993 o pravici do prebivanja za študente (UL L 317, str. 59),
SODIŠČE,
v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. Gulmann, M. Wathelet in V. Skouris, predsedniki senatov, D. A. O. Edward (poročevalec), P. Jann, L. Sevón, R. Schintgen in F. Macken, sodniki,
generalni pravobranilec: S. Alber,
sodni tajnik: D. Louterman - Hubeau, vodja oddelka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
po predstavitvi ustnih stališč, ki so jih na obravnavi 20. junija 2000 podali belgijska vlada, ki jo zastopa C. Doutrelepont, francoska vlada, ki jo zastopa C. Bergeot, vlada Združenega kraljestva, ki jo zastopa K. Parker, QC, Svet, ki ga zastopa E. Karlsson, in Komisija, ki jo zastopata M. Wolfcarius in D. Martin, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. septembra 2000,
izreka naslednjo
1Tribunal du travail de Nivelles je s sodbo z dne 7. maja 1999, ki jo je Sodišče prejelo 19. maja istega leta, ob uporabi člena 234 ES postavilo vprašanji za predhodno odločanje glede razlage členov 6, 8 in 8A Pogodbe ES (po spremembi členi 12 ES, 17 ES in 18 ES) in Direktive Sveta 93/96/EGS z dne 29. oktobra 1993 o pravici do prebivanja za študente (UL L 317, str. 59).
2Navedeni vprašanji sta se zastavili v sporu med R. Grzelczykom in centre public d'aide sociale d'Ottignies-Louvain-la-Neuve (CPAS) glede odločbe, da mu slednji preneha izplačevati najnujnejša sredstva za preživljanje (v nadaljevanju: minimex).
3Člen 6(1) Pogodbe določa:
,,Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna dikriminacija glede na državljanstvo.“
4Člen 8 Pogodbe določa:
,,1. S to pogodbo se uvede državljanstvo Unije.
Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic.
2Za državljane Unije veljajo pravice in dolžnosti po tej pogodbi.“
5Člen 8 A določa:
,,1. Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.
2Svet lahko sprejme določbe za olajšanje uresničevanja pravic iz odstavka 1; če v tej pogodbi ni določeno drugače, Svet na predlog Komisije in po privolitvi Evropskega parlamenta odloča soglasno.“
6Četrta uvodna izjava Direktive Sveta 90/364/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja za študente (UL L 180, str. 26) in Direktive Sveta 90/365/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja za plačane in neplačane delavce, ki so prenehali z delom (UL L 180, str. 28) ter šesta uvodna izjava Direktive 93/96 – ki je v bistvenem nadomestila Direktivo Sveta 90/366/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja za študente (UL L 180, str. 30), ki jo je Sodišče razglasilo za nično (sodba z dne 7. julija 1992 v zadevi Parlament proti Svetu, C-295/90, Receuil, str. I‑4193) – določajo, da upravičenci po teh direktivah ne smejo preveč obremenjevati javnih financ države članice gostiteljice.
7Člen 1 Direktive 93/96 določa:
,,Da se določi pogoje za lažje uresničevanje pravice do prebivanja in zato, da se zajamči dostop do poklicnega usposabljanja brez razlikovanja za državljana države članice, ki je bil sprejet na poklicno usposabljanje v drugi državi članici, države članice priznajo pravico do prebivanja vsakemu študentu, ki je državljan države članice in nima te pravice po drugih določbah prava Skupnosti, in za študentovega zakonca ter njune vzdrževane otroke, če študent s pomočjo izjave ali takih alternativnih sredstev, kot jih izbere in so najmanj enakovredna, zagotovi ustreznemu državnemu organu, da ima zadostna sredstva, da med prebivanjem ne bo obremenjeval sistema socialne pomoči države članice gostiteljice; pod pogojem, da je študent vpisan na priznanem izobraževalnem zavodu z glavnim namenom poklicnega izobraževanja in da je z zdravstvenim zavarovanjem zavarovan za vsa tveganja v sprejemni državi članici.“
8Člen 1 zakona z dne 7. avgusta 1974 o pravici do najnujnejših sredstev za preživljanje (Moniteur belge z dne 18. septembra 1974, str. 11.363) določa:
,,1. Vsak Belgijec, ki je dosegel polnoletnost in ki ima dejansko prebivališče v Belgiji ter nima zadostnih sredstev in si jih ni sposoben pridobiti sam ali na drug način, je upravičen do najnujnejših sredstev za preživljanje.
Kralj določi, kaj se šteje za dejansko prebivališče.
To pravico imajo tudi mladoletne osebe, ki se zaradi sklenitve zakonske zveze štejejo za polnoletne, ter samske osebe, ki skrbijo za enega ali več otrok.
Kralj lahko z odredbo, ki jo sprejme svet ministrov, uporabo tega zakona ob pogojih, ki jih sam določi, razširi tudi na druge skupine mladoletnih oseb ter na osebe brez belgijskega državljanstva.“
9Člen 1 Kraljeve odredbe z dne 27. marca 1987 (Moniteur belge z dne 7. aprila 1987, str. 5068), ki razširja uporabo zakona z dne 7. avgusta 1974 na osebe, ki nimajo belgijskega državljanstva, določa:
,,Področje uporabe zakona z dne 7. avgusta 1974, ki določa pravico do najnujnejših sredstev za preživljanje, se razširi na:
(i) osebe, za katere se uporablja Uredba Sveta Evropskih skupnosti (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti;
(ii) osebe brez državljanstva, za katere se uporablja Konvencija o statusu oseb brez državljanstva, podpisana v New Yorku 28. septembra 1954 in sprejeta z zakonom z dne 12. maja 1960;
(iii) begunce v smislu člena 49 zakona z dne 15. decembra 1980 o vstopu tujcev na belgijsko ozemlje, njihovem prebivanju, opravljanju dejavnosti in izgonu tujcev.“
10R. Grzelczyk, francoski državljan, je leta 1995 začel študij telesne vzgoje na Katoliški univerzi Louvain la Neuve in je od tedaj prebival v Belgiji. Prva tri leta študija je stroške za preživljanje, nastanitev in študij kril iz lastnih sredstev, ki jih je pridobil z opravljanjem različnih manjših plačanih del in z najetimi posojili.
11Na začetku četrtega, zadnjega leta študija je od CPAS zahteval izplačilo dajatve minimex. Slednji je v poročilu navedel, da je R. Grzelczyk veliko delal za plačilo študija, vendar pa je bilo njegovo zadnje študijsko leto zaradi pisanja diplomske naloge in opravljanja obvezne prakse zahtevnejše od prejšnjih. To je bil razlog, zakaj je CPAS 16. oktobra 1998 R. Grzelczyku odobril minimex, izračunan po tako imenovani ločeni stopnji, za obdobje od 5. oktobra 1998 do 30. junija 1999.
12CPAS je od države Belgije zahteval povrnitev zneska dajatve minimex, ki ga je izplačal R. Grzelczyku. Ker je pristojni zvezni minister navedeno plačilo zavrnil, ker niso bili izpolnjeni pogoji za njegovo odobritev, zlasti ne pogoj državljanstva, je CPAS na podlagi odločbe z dne 29. januarja 1999 R. Grzelczyku minimex prenehal izplačevati, in sicer od 1. januarja 1999, zaradi tega razloga: ,,Upravičenec je državljan EGS in ima status študenta.“
13R. Grzelczyk se je zoper to odločbo pritožil na Tribunal du travail de Nivelles. To sodišče meni, da je minimex glede na prakso Sodišča socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem pretoku delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2) in da se je po belgijskem pravu krog upravičencev do dajatve minimex razširil na osebe, za katere se uporablja ta uredba. Po navedbah tega sodišča CPAS meni, da R. Grzelczyk ne izpolnjuje pogojev, da bi imel korist od razširitve uporabe dajatve minimex, ker njegov status študenta ne omogoča, da bi ga lahko uvrstili med delavce, in ker njegovo prebivanje v Belgiji ni izraz izvajanja načela prostega gibanja delavcev. Poleg tega to sodišče, ki se sklicuje na sodbo z dne 12. maja 1998 v zadevi Martinez Sala (C-85/96, Receuil, str. I‑2691), sprašuje, ali načeli evropskega državljanstva in prepovedi diskriminacije nasprotujeta uporabi nacionalne ureditve v zadevnem postopku v glavni stvari.
14V teh okoliščinah je Tribunal du travail de Nivelles ob upoštevanju nujnosti položaja, v katerem je bil R. Grzelczyk, slednjemu priznalo pravico do socialne pomoči v obliki denarne pomoči, določene v pavšalnem znesku 20.000 BEF mesečno, in sicer za obdobje od 1. januarja do 30. junija 1999, ter prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
,,1) Ali pravo Skupnosti – natančneje načeli evropskega državljanstva in prepovedi diskriminacije, kot ju določata člena 6 in 8 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti – nasprotuje temu, da bi se pravica do socialne dajatve, ki ni odvisna od višine prispevka, kot je ta, ki jo določa belgijski zakon z dne 7. avgusta 1974 o najnujnejših sredstvih za preživljanje, priznala samo državljanom držav članic, za katere se uporablja Uredba (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968, ne pa vsem državljanom Unije?
2) Podredno, ali je treba člena 6 in 8 A Pogodbe in Direktivo [ 93/96] z dne 29. oktobra 1993 o pravici do prebivanja za študente razlagati tako, da se študentu – kadar se pravica do prebivanja prizna – naknadno odvzame pravica do socialne dajatve iz sredstev države članice gostiteljice, ki ni odvisna od višine prispevka, kot je dajatev za najnujnejša sredstva za preživljanje, in če je odgovor pritrdilen, ali ju je treba razlagati tako, da naj bi bil ta odvzem splošen in dokončen?“
15Stranki v postopku v glavni stvari, države članice, ki so predložile stališča, in Komisija so pretežni del svojih stališč, tako pisnih kot tudi ustnih, namenile vprašanju, ali se zaradi okoliščine, da je R. Grzelczyk prva tri leta študija opravljal različna plačana dela, zanj kot za delavca v smislu prava Skupnosti uporabijo določbe Kraljeve odredbe z dne 27. marca 1987.
16Vendar iz predložitvenega sklepa izhaja, da je nacionalno sodišče povzelo analizo CPAS, na podlagi katere R. Grzelczyk ne izpolnjuje pogojev za delavca v smislu prava Skupnosti. Glede na navedeno dejansko in pravno stanje predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti belgijske zakonodaje, ki se nanaša na to zadevo, s pravom Skupnosti, predvsem s členi 6, 8 in 8 A Pogodbe.
17Glede na to mora Sodišče odgovoriti na vprašanji nacionalnega sodišča, kot sta bili zastavljeni, in to v mejah, ki ju le slednje postavilo.
18Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju zlasti sklepnih predlogov generalnega pravobranilca presoditi, ali dejstva in okoliščine zadeve v glavni stvari zadostujejo za ugotovitev, da bi bilo R. Grzelczyka treba ali se ga ne bi smelo obravnavati kot delavca v smislu prava Skupnosti.
19S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člena 6 in 8 Pogodbe nasprotujeta temu, da bi bila upravičenost do socialne dajatve, ki ni odvisna od višine prispevka, kot je minimex, za državljane, ki niso državljani države članice gostiteljice, na katere ozemlju prebivajo zakonito, odvisna od pogoja, da se zanje uporabljajo določbe Uredbe št. 1612/68, pri čemer tovrsten pogoj ni določen za državljane države članice gostiteljice.
20CPAS zatrjuje, da glede na trenutno stanje prava Skupnosti ni mogoče šteti, da bi lahko vsi državljani Unije uveljavljali pravico do socialne dajatve, ki ni odvisna od višine prispevka, kot je minimex. Iz člena 8 A(1) Pogodbe naj bi namreč jasno izhajalo, da ta določba nima neposrednega učinka in da je pri njeni uporabi vedno treba upoštevati omejitve, določene v Pogodbi in izvedenem pravu. Med njimi pa gre predvsem za direktive 90/364, 90/365 in 93/96, v skladu s katerimi je izvajanje prostega gibanja odvisno od zahteve, da zadevna oseba izkaže, da ima dovolj sredstev in sklenjeno socialno zavarovanje.
21Belgijska in danska vlada zatrjujeta, da se zaradi začetka veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji in Amsterdamske pogodbe ta razlaga ni spremenila. Državljanstvo Unije po njunem mnenju ne pomeni, da bi njeni državljani pridobili nove in širše pravice od tistih, ki že izhajajo iz Pogodbe ES in izvedenega prava. Načelo državljanstva Unije naj tako ne bi imelo samostojne vsebine, ampak naj bi se navezovalo le na druge določbe navedene Pogodbe.
22Francoska vlada meni, da bi ideja o razširitvi načela enakega obravnavanja v zvezi s socialnimi ugodnostmi na vse državljane Unije – ob upoštevanju, da tako načelo trenutno velja le za delavce in člane njihovih družin – vzpostavila splošno enakopravnost med državljani Unije, ki so se ustalili v eni od držav članic, in državljani te države, kar pa bi bilo težko združljivo s pravicami, ki se navezujejo na državljanstvo.
23Portugalska vlada zatrjuje, da se od začetka veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji državljanov držav članic po pravu Skupnosti ne obravnava več predvsem kot ekonomske dejavnike v skupnosti, ki je pretežno ekonomskega značaja. Po mnenju te vlade je bila posledica uvedbe državljanstva Unije ta, da omejitev in pogojev, ki jih pravo Skupnosti določa glede izvrševanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ni mogoče še nadalje razlagati, kot da se nanašajo na pravico, ki je povsem ekonomskega značaja in izhaja iz Pogodbe ES, temveč se nanašajo samo na izjeme, ki temeljijo na razlogih javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Poleg tega bi – če so z začetkom veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji državljani držav članic postali njeni državljani in se jih ne obravnava kot povsem ekonomski dejavnik – iz tega izhajalo, da bi bilo treba uporabo Uredbe št. 1612/68 prav tako razširiti na vse državljane Uni je, ne glede na to, ali so ali niso delavci v smislu navedene uredbe.
24Vlada Združenega kraljestva ob sklicevanju na zgoraj navedeno sodbo Martinez Sala navaja, da se člen 6 Pogodbe ES – čeprav je R. Grzelczyk diskriminiran na podlagi državljanstva – za njegov položaj ne uporablja, ker se morebitna diskriminacija ne nanaša na tovrstno področje uporabe navedene pogodbe. Učinek navedene določbe ne more biti ta, da bi omejitve področja uporabe Uredbe št. 1612/68 postale neveljavne, ne glede na to, ali se upošteva le njo ali pa v povezavi s členom 8 Pogodbe.
25Belgijska vlada dodaja, da tožeča stranka v zadevi v glavni stvari zahteva izplačilo dajatve minimex, čeprav tovrstnega financiranja ne zajema niti področje uporabe člena 6 Pogodbe niti področje uporabe členov 126 Pogodbe ES (sedaj člen 149 ES) in 127 Pogodbe ES (po spremembi člen 150 ES). Tako financiranje naj bi namreč bilo instrument socialne politike, ki ni kakor koli povezano s poklicnim izobraževanjem in ki glede na trenutno stanje prava Skupnosti ni v pristojnosti Skupnosti.
26Komisija meni, da je treba člena 6 in 8 Pogodbe razlagati tako, da državljanom Unije priznavata pravico, da jih države članice v okviru uporabe ratione materiae Pogodbe ne diskriminirajo na podlagi državljanstva, če je položaj državljana Unije na upošteven način povezan z zadevno državo članico.
27Za umestitev pravnega problema, ki se postavlja v postopku v glavni stvari, v njegov okvir, je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 27. marca 1985 v zadevi Hoeckx (249/83, Receuil, str. 973), v kateri je šlo za brezposelno nizozemsko državljanko, ki se je vrnila v Belgijo, kjer je na novo zaprosila za minimex, odločilo, da je socialna dajatev, ki na splošno zagotavlja najnujnejša sredstva za preživljanje, kot je ta, ki jo predvideva belgijski zakon z dne 7. avgusta 1974, socialna ugodnost v smislu Uredbe št. 1612/68.
28V času nastanka dejanskega stanja v zadevi iz zgoraj navedene sodbe Hoeckx so bili do dajatve minimex upravičeni vsi državljani Skupnosti, vendar so morali državljani držav članic, ki niso bili državljani Belgije, izpolnjevati dodaten pogoj, in sicer da so zadnjih pet let pred odobritvijo dajatve minimex dejansko prebivali na ozemlju te države članice (glej člen 1 Kraljeve odredbe z dne 8. januarja 1976, Moniteur belge z dne 13. januarja 1976, str. 311). Kraljeva odredba z dne 27. marca 1987, s katero je bila spremenjena Kraljeva odredba z dne 8. januarja 1976, je pravico do dajatve minimex za državljane drugih držav članic omejila le na tiste, za katere se uporablja Uredba št. 1612/68. Pogoj prebivališča, ki je bil medtem spremenjen, je bil nazadnje ukinjen kot posledica odločitve v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga je Komisija začela proti Belgiji (glej sodbo z dne 10. novembra 1992 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-326/90, Receuil, str. I-5517).
29Iz spisa izhaja, da bi študent z belgijskim državljanstvom, ki pa ni delavec v smislu Uredbe št. 1612/68 in ki je v enakem položaju kot R. Grzelczyk, izpolnjeval pogoje, ki so potrebni za pridobitev dajatve minimex. Dejstvo, da R. Grzelczyk nima belgijskega državljanstva, je edina ovira za pridobitev minimexa, zato ni sporno, da gre za primer diskriminacije zgolj na podlagi državljanstva.
30Na področju uporabe Pogodbe tako diskriminacijo načeloma prepoveduje njen člen 6. V obravnavanem primeru je treba ta člen uporabiti v povezavi z določbami Pogodbe o državljanstvu Unije, da bi tako lahko določili obseg njegove uporabe.
31Namen statusa državljana Unije je namreč, da postane temeljni status državljanov držav članic, s čimer tistim, ki so v enakem položaju, omogoča, da se jih na področju uporabe ratione materiae Pogodbe obravnava enakopravno, neodvisno od njihovega državljanstva in brez poseganja v izjeme, ki so izrecno predvidene v zvezi s tem.
32Kot je Sodišče odločilo v točki 63 zgoraj navedene sodbe Martínez Sala, se lahko državljan Unije, ki zakonito prebiva na ozemlju države članice gostiteljice, na člen 6 Pogodbe sklicuje v vseh položajih, za katere se ratione materiae uporablja pravo Skupnosti.
33Ti položaji zajemajo zlasti tiste, ki pomenijo izvrševanje temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba, in tiste, ki pomenijo izvrševanje pravice prostega gibanja ter prebivanja na ozemlju držav članic, kot jo zagotavlja člen 8 A Pogodbe (glej sodbo z dne 24. novembra 1998 v zadevi Bickel in Franc, C-274/96, Receuil, str. I-7637, točki 15 in 16).
34Res je, da je Sodišče v točki 18 sodbe z dne 21. junija 1988 v zadevi Brown (197/86, Receuil, str. 3205) odločilo, da se glede na trenutno stanje razvoja prava Skupnosti za podporo, ki se prizna študentom za preživljanje in študij, načeloma ne uporablja Pogodba o EGS v smislu njenega člena 7 (postal člen 6 Pogodbe ES).
35Vendar je po zgoraj navedeni sodbi Brown Pogodba o Evropski uniji v Pogodbo ES uvedla državljanstvo Unije in v njen tretji del, naslov VIII, dodala poglavje 3, namenjeno predvsem izobraževanju in poklicnemu izobraževanju. Tako spremenjeno besedilo Pogodbe ne omogoča sklepanja, da bi bili študenti, ki so državljani Unije, kadar se zaradi študija nastanijo v drugi državi članici, prikrajšani za pravice, ki jih državljanom Unije zagotavlja Pogodba. Poleg tega je Svet po razglasitvi zgoraj navedene sodbe Brown sprejel tudi Direktivo 93/96, ki določa, da države članice študentom, državljanom drugih držav članic, ki izpolnjujejo določene pogoje, priznavajo pravico do prebivanja.
36Dejstvo, da državljan Unije opravlja univerzitetni študij v drugi državi članici, in ne v tisti, katere državljan je, ga torej samo po sebi ne more prikrajšati za možnost sklicevati se na prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva, kot to določa člen 6 Pogodbe.
37To prepoved je v obravnavanem primeru treba – kot je bilo navedeno v točki 30 – razumeti v povezavi s členom 8 A(1) Pogodbe, ki določa ,,pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev“.
38Glede navedenih omejitev in pogojev iz člena 1 Direktive 93/96 izhaja, da lahko države članice od študentov, ki so državljani druge države članice in želijo uveljavljati pravico do prebivanja na njihovem ozemlju, najprej zahtevajo, da pristojnemu nacionalnemu organu dokažejo, da imajo dovolj sredstev za preživljanje in da med svojim bivanjem ne bodo postali breme za socialni sistem pomoči države članice gostiteljice, dalje, da so vpisani v priznano izobraževalno ustanovo, predvsem z namenom, da se bodo tam poklicno izobraževali, in nazadnje, da so v državi članici gostiteljici zdravstveno zavarovani proti vsem tveganjem.
39Člen 3 Direktive 93/96 določa, da slednja za študente, ki uživajo pravico do prebivanja, ne vzpostavlja pravice do vzdrževalnine, ki naj bi jo plačevala država članica gostiteljica. Vendar pa nobena določba navedene direktive oseb, ki na njeni podlagi koristijo pravice, ne izključuje od socialnih dajatev.
40Kar natančneje zadeva sredstva, jih člen 1 Direktive 93/96 niti ne zahteva v določenem znesku niti ni treba njihovega obstoja dokazovati s posebnimi listinami. Gre le za vprašanje izjave ali vseh drugih vsaj enakovrednih sredstev, ki študentu omogočijo, da pristojnemu nacionalnemu organu dokaže, da ima zase in, če gre za tak primer, tudi za vzdrževanega zakonca in vzdrževane otroke dovolj sredstev, tako da med svojim bivanjem ne bo postal breme za socialni sistem države članice gostiteljice (glej sodbo z dne 25. maja 2000 v zadevi Komisija proti Italiji, C-424/98, Receuil, str. I-4001, točka 44).
41Direktiva 93/96 se od direktiv 90/364 in 90/365 loči po tem, da zahteva le izjavo, medtem ko slednji vsebujeta kazalce glede najnižjega zneska dohodkov, ki jih morajo imeti upravičenci na podlagi zadnjih dveh direktiv. Te razlike se izražajo prek posebnosti bivanja študentov v razmerju do bivanja oseb, ki uživajo pravice na podlagi direktiv 90/364 in 90/365 (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 45).
42Vendar ta razlaga ne izključuje možnosti, da bi država članica gostiteljica študenta, ki je zaprosil za socialno pomoč, obravnavala, kot da več ne izpolnjuje pogojev, od katerih je odvisna njegova pravica prebivanja, in da bi ob spoštovanju omejitev, ki jih glede tega določa pravo Skupnosti, sprejela ukrepe, da bi mu bodisi odvzela dovoljenje za prebivanje bodisi ne bi podaljšala veljavnosti tega dovoljenja.
43Vendar taki ukrepi v nobenem primeru ne morejo postati samodejna posledica okoliščine, da je študent, ki ima državljanstvo druge države članice, zaprosil za socialno dajatev države članice gostiteljice.
44Res je, da člen 4 Direktive 93/96 določa, da pravica do prebivanja traja, dokler upravičenci izpolnjujejo pogoje, določene v členu 1 navedene direktive. Vendar pa iz njene šeste uvodne izjave izhaja, da upravičenci do pravice do prebivanja ne smejo ,,preveč“ obremenjevati javnih financ države članice gostiteljice. Direktiva 93/96 kot tudi direktivi 90/364 in 90/365 priznavajo določeno stopnjo finančne solidarnosti državljanov te države s tistimi iz drugih držav članic, zlasti če so težave, na katere naletijo upravičenci do pravice do prebivanja, prehodnega značaja.
45Poleg tega se lahko finančni položaj študenta s časom spreminja zaradi razlogov, na katere nima vpliva. Zato je resničnost njegove izjave mogoče presojati le ob njeni predložitvi.
46Iz vsega navedenega izhaja, da člena 6 in 8 Pogodbe ES nasprotujeta, da bi bila upravičenost do socialne dajatve, ki ni odvisna od višine prispevka, kot je minimex, za državljane držav članic, ki niso državljani države članice gostiteljice, na katere ozemlju zakonito bivajo, odvisna od pogoja, da se zanje uporablja Uredba št. 1612/68, pri čemer pa tak pogoj ni določen za državljane države članice gostiteljice.
47Glede na odgovor na prvo vprašanje in ker je bilo drugo vprašanje postavljeno podredno, nanj ni treba odgovoriti.
48Belgijska vlada je v pisnih stališčih predlagala, naj Sodišče – če bi menilo, da je oseba, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, lahko upravičena do dajatve minimex – časovno omeji učinke te sodbe.
49Belgijska vlada v podporo temu predlogu zatrjuje, da bi imela sodba Sodišča retroaktivne učinke, zaradi katerih bi obstoječa pravna razmerja, ki so bila sklenjena v dobri veri in v skladu z izvedeno zakonodajo, postala neveljavna. Natančneje, ta vlada je zlasti zaskrbljena, da bi prišlo do retroaktivnih sprememb v sistemu dodeljevanja socialnih dajatev v, ki jih prejemajo študenti, zaradi spremembe sistematike izvedenega prava, ki bi bila posledica nove razlage prava Skupnosti, v skladu s katero bi se študent v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, lahko skliceval na člena 6 in 8 Pogodbe. Načelo pravne varnosti naj bi torej zahtevalo časovno omejitev učinkov sodbe.
50Treba je spomniti, da razlaga, ki jo poda Sodišče glede posamezne določbe prava Skupnosti, zgolj pojasnjuje in natančneje določa njen pomen in obseg, kot bi jo bilo treba razumeti in uporabiti od začetka njene veljavnosti (glej sodbi z dne 11. avgusta 1995 v zadevi Roders in drugi, od C-367/93 do C-377/93, Receuil, str. I-2229, točka 42, in z dne 24. septembra 1998 v zadevi Komisija proti Franciji, C-35/97, Receuil, str. I-5325, točka 46).
51Le izjemoma lahko Sodišče z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je lastno pravnemu redu Skupnosti, odloči, da se vsem upravičencem omeji možnost sklicevati se na določbo, ki jo je razložilo, da bi razveljavilo pravna razmerja, ki so bila sklenjena v dobri veri (glej predvsem sodbo z dne 23. maja 2000 v zadevi Buchner in ostali, C-104/98, Receuil, str. I-3625, točka 39).
52Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso finančne posledice, ki bi utegnile nastati za državo članico na podlagi sodbe, izdane v postopku predhodnega odločanja, kot take ne utemeljujejo časovne omejitve take sodbe (glej predvsem prej navedeno sodbo Buchner in ostali, točka 41).
53Sodišče se je namreč k tej rešitvi zateklo le v točno določenih okoliščinah, ko je na eni strani obstajalo tveganje hudih gospodarskih posledic zlasti zaradi številnih pravnih razmerij, vzpostavljenih v dobri veri na podlagi ureditve, za katero se je štelo, da je veljavno začela veljati, in ko se je na drugi strani zdelo, da so bili posamezniki in nacionalni organi vodeni k ravnanju, ki zaradi objektivne in pomembne negotovosti glede obsega določb Skupnosti ni bilo v skladu z ureditvijo prava Skupnosti, in h kateri so morebiti prispevala tudi ravnanja drugih držav članic ali Komisije Evropskih skupnosti (glej prej navedeno sodbo v zadevi Roders in ostali, točka 43).
54V obravnavanem primeru belgijska vlada v podporo predlogu za časovno omejitev učinkov te sodbe ni navedla ničesar, kar bi izkazovalo objektivno in veliko negotovost glede obsega določb Pogodbe o državljanstvu Unije, ki so začele veljati 1. novembra 1993, zaradi katere bi bili nacionalni organi vodeni k ravnanju, ki ni bilo v skladu s temi določbami.
55Zato učinkov te sodbe časovno ni treba omejiti.
56Stroški belgijske, danske, francoske, portugalske vlade in Vlade Združenega kraljestva kot tudi Sveta in Komisije, ki so podali stališča, se ne morejo povrniti. Ker je ta postopek za stranke v postopku o glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.
Izrek
Iz teh razlogov je
v odgovor na vprašanji, ki ju je zastavilo Tribunal du travail de Nivelles s sodbo z dne 7. maja 1999, razsodilo:
Člena 6 in 8 Pogodbe ES (po spremembi člena 12 ES in 17 ES) nasprotujeta, da bi bila upravičenost do socialne dajatve, ki ni odvisna od višine prispevka, kot so najnujnejša sredstva za preživljanje, določena v členu 1 belgijskega zakona z dne 7. avgusta 1974, za državljane, ki niso državljani države članice gostiteljice, na katere ozemlju prebivajo zakonito, odvisna od pogoja, da se zanje uporabljajo določbe Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev znotraj Skupnosti, pri čemer pa tak pogoj ni določen za državljane države članice gostiteljice.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.